depresija.

Ko gledaš film z naslovom Čez 30 in še pri tastarih, je to očiten znak, da je čas za spanje.
Ne vem, kaj je bil razlog za moj včerajšnji izbruh... mogoče pritisk prvega septembra, mogoče preveč ljudi okoli mene, preveč vtisov. Ne vem, vem samo to, da se nočem vrniti k starim občutkom in koncem dneva, ki se klavrno končajo z blazino čez glavo.
Po določenem času zatišja, začnem spet hrepeneti po tebi. Ne, kot hrepenim po tem, da vidim svoje najdražje prijatelje in svojo ženko, ne kot da to hočem prostovoljno, ampak v smislu da je določena doza tebe potrebna v mojem življenju, pa če si to želim ali ne. Pravijo da je vse v glavi, le sam sebe moraš prepričati v to, da je tvoja odločitev prava in da zmoreš. Pa je res? Prepričana sem, da se podzavest upira. Ves čas.
Sovražim te in dejstvo, da te ne sovražim.



In sama sebi se zdim hinavska.

Razumem iskanje tolažbe v drugih puncah..pri tej starosti. Česar pa ne razumem, je to, da sama počnem isto. Pa nisem več šestnajstletnica.
Ne trudi se z razumevanjem in dokazovanjem svoje zrelosti, tega nihče ne zahteva od tebe. Ne pri tvojih letih.


Vrača se. Vedno se vrne in ne morem več bežati, utrujena sem.