Ob vstopu v laguno je moje srce streslo nešteto malih tresljajev. Najbrž zaradi vonja..hm..po petih mesecih že skoraj pozabiš tisti značilen vonj človeka, ki ga lahko pred tem prepoznaš kjerkoli. Pa tudi vonj njeovega avta. Pa njegov smeh.
In potem si ubistvu precej izčrpan od usega prikrivanja čustev in zlaganega optimizma. Pa še v oči pogledat je napor; če tvoje preveč povejo.
Takšno je življenje, pa če se še tko branš. Skočiš u vodo,pa neki časa mirno plavaš,pol te zajame tok, te počasi odnaša, gre vse hitreje, dokler se ne znajdeš v vrtincu pretiranih čustev in težav. Ok,neumna primerjava. Ampak sej veste.^^
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar