angeli in demoni.

ne vem zakaj sm učeri spet pristala v njegovi družbi. ker to ni dobr..ne morm prebolet človeka s katerim preživim ceu večer,pa tud če nisva sama..pa tud če se izogibava pogledom.

incomparable.

Ob vstopu v laguno je moje srce streslo nešteto malih tresljajev. Najbrž zaradi vonja..hm..po petih mesecih že skoraj pozabiš tisti značilen vonj človeka, ki ga lahko pred tem prepoznaš kjerkoli. Pa tudi vonj njeovega avta. Pa njegov smeh.
In potem si ubistvu precej izčrpan od usega prikrivanja čustev in zlaganega optimizma. Pa še v oči pogledat je napor; če tvoje preveč povejo.
Takšno je življenje, pa če se še tko branš. Skočiš u vodo,pa neki časa mirno plavaš,pol te zajame tok, te počasi odnaša, gre vse hitreje, dokler se ne znajdeš v vrtincu pretiranih čustev in težav. Ok,neumna primerjava. Ampak sej veste.^^

vroče...

skos nekje globoko v mojih mislih..pride noč in spet ti.
srce mi bije zdele brez razloga sto na uro.pa ni kul.
preveč meni namenjene pozornosti ki je ne morm sprejet in mi ni všeč..
ućit se morm..ne gre.

jagode..

kaj bi si mislil če bi ti rekla, da mi še vedno pomeniš nekaj sladkega?

dobro jutro ljubljana^^

ne vem zakaj ljudje ne vzamemo tist, kar se nam ponuja,ampak kopljemo še globlje?iščemo probleme tam kjer jih ni.
Nočm mislt na napačne ljudi in nočem razmišljat o tem.
Vse se opaz.^^
Preveč sm trmasta.
Ampak občutek,ko se zgubim nekje v neskončnosti,v množici rumenih lis in krivulj,med zvezdami,tam kjer te lahko srečam vsak trenutek,je tako nepopisno opojen.
Pa še vseeno lažem. Bolje je tako.=)