Ob čakanju na vlak, me je pogled čisto slučajno pripeljal na steno podhoda, kjer se je že davno tega podpisal On. On zaradi katerega se je meni dve leti in pol nazaj spremenil svet. Postavil na glavo.
Ah, On ja. Zaradi katerega mi je že ob pogledu vztrepetalo srce, klecnila kolena. On zaradi katerega se je majhna punčka spremenila v upornika,vzljubila popolnoma drugačno glasbo, podivjala,spoznala kaj je to prva ljubezen, marsikatero noč tudi prejokala.
Nikoli ga nisem popolnoma razumela,vedno sem vedela,da je med nama prevelika razlika,prevelik prepad,da bi lahko bila skupaj,pa vendar so bili pogovori z njim najglobji kar sem jih imela s katerimkoli pripadnikom moškega spola do sedaj.
Sladki so spomini na njegovo družbo,ne morem pozabiti njegovih rok,ki so me tolikokrat dvignile v zrak in me med mojim glasnim vreščanjem in njegovim smehom nosile naokrog.
Težko je tudi pozabiti zgrožene poglede ostalih ljudi, ki niso odobravali najinega druženja.
Kje si zdaj?Ti gre dobro? Se sploh še kdaj spomniš name?
Jaz se nate,verjemi mi. Vzel si prevelik del mojega srca seboj, ko sva se oddaljila.
Joj,spomini.Nate,na tvoje oči.Bolje da odneham z njimi in se vrnem na zemljo,ker bo kmalu čas,da izstopim.
='(
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar