depresija.

Ko gledaš film z naslovom Čez 30 in še pri tastarih, je to očiten znak, da je čas za spanje.
Ne vem, kaj je bil razlog za moj včerajšnji izbruh... mogoče pritisk prvega septembra, mogoče preveč ljudi okoli mene, preveč vtisov. Ne vem, vem samo to, da se nočem vrniti k starim občutkom in koncem dneva, ki se klavrno končajo z blazino čez glavo.
Po določenem času zatišja, začnem spet hrepeneti po tebi. Ne, kot hrepenim po tem, da vidim svoje najdražje prijatelje in svojo ženko, ne kot da to hočem prostovoljno, ampak v smislu da je določena doza tebe potrebna v mojem življenju, pa če si to želim ali ne. Pravijo da je vse v glavi, le sam sebe moraš prepričati v to, da je tvoja odločitev prava in da zmoreš. Pa je res? Prepričana sem, da se podzavest upira. Ves čas.
Sovražim te in dejstvo, da te ne sovražim.



In sama sebi se zdim hinavska.

Razumem iskanje tolažbe v drugih puncah..pri tej starosti. Česar pa ne razumem, je to, da sama počnem isto. Pa nisem več šestnajstletnica.
Ne trudi se z razumevanjem in dokazovanjem svoje zrelosti, tega nihče ne zahteva od tebe. Ne pri tvojih letih.


Vrača se. Vedno se vrne in ne morem več bežati, utrujena sem.

destination: Truth

Sci Fi channel me je zasvojil. (predvsem odkar so podnapisi :D.) Oddaja o paranormalnih pojavih je kul, ampak če vprašaš mene..je polovica stvari izmišljenih.:)
Sej ne, da dvomm v takšne stvari, dvomm pa da bi se izpostavljale kameram.

vino slabo vpliva na moj želodec..ne moreš pa bit nevljuden, če ti ljudje nosijo kozarce drug za drugim.-.-
in matematika živcira. Nimam pojma, če bom zmogla..okej, izbire niti nimam.

Prelepo popoldne.

Zakaj bi zabijala čas doma, če sem lahko na prelepem potepu s svojo ženo, ki me vedno znova spravi v smeh in mi nakaže, da sem nora.

No, zato ker bi morala doma narest seminarsko o volilni abstinenci, ki jo delam že več kot leto in pol. Pa verjetno še kaj.
Sonce je krivo vsega!
(In ni prijetno, ko se ti slušalka skoraj prilepi na uho.)

The answer

is in my eyes. I'm trying to ignore you, like you ignoring me, but in this coil of emotions intertwined with your words and my perseverance it's hard to forget the fact that you're something really special and unique.
I hope you'll one day find the true path to happiness and your endless waiting for death will be completed.
You're not the burden, you're the most genuine personality I've ever met.
And I'm not idealizing you. Not anymore.
So, the answer to your poem is here and it's in my eyes.
But fortunately you never notice none of these.

jagode.

Pojedla sem približno pol travnika jagod in stopila v dva mravljišča. Auč. Kričala, pa ne ker bi se jih bala,ampak ker je žgečkal.:)
Pripravljena na odhod k Saši.. čeprav ne vem kako se bodo potem jutri obnesle inštrukcije.. auč. Ne bom pila!
Včasih se sprašujem, kaj je tista posebna energije, ki jo punca potrebuje, da je fantom všeč. Krkoli že je, jaz je sigurno nimam.-.-
Želim si, da bi lani ne padla letnika, ter bila zdaj na maturi s svojimi vrstniki. Čudne želje, kaj?

I saved your words deep within me.

Kako smešni so tisti majhni vsakodnevni prebliski, res samo majhni drobci v primerjavi s celim dnevom, pa vendar o njih premišljuješ še ogromno časa.
Moj vrhunec dneva poteka, ko sedim pred računalnikom in jem jagodni jogurt in v tistem hipu me prešine, da je ta jogurt in njegova vsebina podobna mojemu življenju. Brskam, iščem in hitim, da bi našla celo jagodo, vse manjše delce od celote pa nekako spregledam..in ko končam, sem razočarana. -.-
Čudno naključje, ampak vsi smešni trenutki današnjega dneva so vsebovali hrano.
od vafljev, do šolske malice, solate, skitlsov in pa moj jogurt, seveda!
Znak, da je čas za hujšanje?:D

Sončenje je kul, retardirano petje in ploskanje v prazno tudi, demonstracije pa ne.
Oh in ne vem kaj bi brez našega Đibija, on nam je priskrbel ključ 4. letnikov. Brez njegovega znanja, ne bi prišli nikamor!(Ubogi profesorji, če toliko ve o njih, je to zato, ker vsak odmor divja od enega kabineta do drugega,trka in najeda. Pa še smiselno ponavadi ni. Vprašanje namreč.)


HM,v fazi trmastega vztrajanja. Ne bom jz prva!

fan group.hahah, ponavljam,fan group.

Obožujem dež,ampak to je pa že preveč.
Res!
Videti zeleno skozi sive,temačne oči je utrujajoče, rada bi videla drugače. In dež mi NE pomaga.
Gledati tebe skozi rožnate oči in te idealizirati je velika napaka in čas je že, da te vidim v pravi luči. Pa mi bo uspelo?

Prezapleteno je. Govoriti odkrito, ali po ovinkih, ali pa sploh ne govoriti o tem. Utrujena sem.
Spravljaš me ob pamet, me zabavaš, mi daješ občutek da nekaj sem, a zate hkrati ne veliko ali pa preveč, vse v enem samem pogovoru.
Ampak, ali je res, da moraš nekoga videti večkrat, da do njega čutiš? Že veš.:)
.
Rada bi enkrat za spremembo sonce in en sprehod z ženko. <3 Ker ona zna!



lep dan je bil takrat.:)

Želim si, da bi rek "Lepota je očem nevidna", v tem svetu polnem pomembnosti fizičnega izgleda, večkrat veljal.